razcèp -épa (ȅ ẹ́) 

  1. 1. glagolnik od razcepiti: povzročiti, preprečiti razcep; po razcepu je postal predsednik na novo nastale organizacije; svetovnonazorski razcep; razcep stranke; razcep sveta na bloke; pisatelj prikazuje razcep med starimi in mladimi / razcep ogljikovodikov; razcep števila
  2. 2. razcepljenost: razcep v društvu se je še poglobil; razcep škoduje ugledu stranke
  3. 3. reža, ki nastane pri cepljenju: zabiti zagozdo v razcep
  4. 4. vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge: voziti po desnem razcepu // kraj, prostor, kjer se cesta, proga razcepi: na razcepu je kažipot
  5. 5. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: razcep mišljenja / razcep osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
    ● 
    knjiž., redko razcep med osebnimi in skupnimi interesi nasprotje
    ♦ 
    anat. razcep arterije, sapnika; fiz. razcep jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in se sprošča energija



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek