razkòl -ôla (ȍ ó) 

  1. 1. ločitev v dele, skupine: nasprotujoča si stališča so povzročila razkol; razkol cerkve; razkol v stranki / politični, verski razkol
     
    rel. vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054 // stanje po taki ločitvi: razkol je trajal več let
  2. 2. knjiž. razdvojenost, razklanost: v sebi je čutila razkol / duševni, notranji razkol
    ● 
    knjiž. razkol med teorijo in prakso neskladje, neskladnost; cepljenje v razkol pri katerem se cepič vtakne v zarezo debelejše podlage



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek