razpalíti in razpáliti -im, in razpáliti -im dov. (ī á; ástar. 

  1. 1. raznetiti: razpalil je ogenj, da se je prikazal visok plamen
  2. 2. razvneti, podžgati: skušal je razpaliti njihovo ljubezen do domovine / to je razpalilo njegovo domišljijo // zelo razburiti, razjeziti: ta krivica ga je razpalila; ko je to slišal, se je razpalil
  3. 3. spodbuditi, navdušiti: razpaliti ljudi k uporu

razpáljen -a -o 
  1. 1. deležnik od razpaliti: kaj si tako razpaljen; razpaljena domišljija
  2. 2. razbeljen, močno razgret: hladiti si razpaljeni obraz z vodo; od sonca razpaljena zemlja; razpaljeno ozračje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek