razpírati -am nedov. (ī ȋ) 

  1. 1. delati, da sosednji deli pridejo v položaj
    1. a) ko tvorijo med seboj določen kot: razpirati in upogibati veje
    2. b) ko niso več drug ob drugem: razpirati opornike v rudniku; razpirati z zagozdami
  2. 2. delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj
    1. a) ko tvorijo med seboj določen kot: razpirati klešče
    2. b) ko so najbolj oddaljeni drug od drugega: komaj je še razpiral veke / široko razpirati oči
    3. c) ko niso več drug ob drugem sploh: rože že razpirajo cvete; plodovi so se začeli razpirati / pav je počasi razpiral rep
      ● 
      knjiž. razpiral mu je nove vidike prikazoval, predstavljal; knjiž. vprašanja so se razpirala pred njo drugo za drugim pojavljala, nastopala
      ♦ 
      tisk. večati presledke med črkami v okviru besede

razpírati se ekspr. biti, nahajati se: nad njim so se razpirali oboki vej / pokrajina se razpira v soncu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek