razpóčiti se -im se dov. (ọ́ ọ̑) 

  1. 1. zaradi sile, pritiska preiti v dele, kose: nekaj krompirjev se je pri kuhanju razpočilo / mehur se razpoči / granata se je razpočila je eksplodirala
  2. 2. prenehati imeti prilegajoče se dele drugega ob drugem: zrel strok se je razpočil / ekspr. ob potresu se je zemlja razpočila je nastala razpoka, jama v njej
  3. 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razpočil se bo od jeze, radovednosti, zavisti; od smeha bi se skoraj razpočil
    ● 
    ekspr. ne dam ti, pa če se razpočiš sploh ne

razpóčen -a -o: razpočen plod; razpočena krogla



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek