razpòn -ôna (ȍ ó) 

  1. 1. razdalja med skrajnima točkama česa: izmeriti, oceniti razpon; to letalo ima majhen razpon kril; velik razpon; razpon rogovja pri govedu / peruti tega ptiča imajo en meter razpona
  2. 2. navadno s prilastkom razsežnost
    1. a) glede na začetno in končno mejo: barvni razpon; razpon človeškega glasu / časovni razpon
    2. b) glede na število sestavin: njegova angleščina ima širok razpon, saj sega od knjižnega do pouličnega jezika
      ● 
      publ. zmanjšati razpon med najvišjimi in najnižjimi osebnimi dohodki razliko
      ♦ 
      grad. razpon mostu razdalja med opornikoma



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek