recipróčnost -i ž (ọ̑) dejstvo, da je kaj povezano s čim enakim, ustreznim kot povračilom: sporazum o pravicah manjšin temelji na recipročnosti
 
jur. formalna recipročnost dejstvo, da tuji državljani recipročno uživajo iste pravice kot domači državljani; materialna recipročnost dejstvo, da tuji državljani uživajo iste pravice kot državljani te države v določeni tuji državi; načelo recipročnosti načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom // medsebojna povezanost, odvisnost: recipročnost uspešnosti in veselja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek