réšnji -a -e prid. (ẹ́) 

  1. 1. star. rešilen: iskati rešnji izhod
  2. 2. rel., v zvezi sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve: pridiga o svetem rešnjem telesu // posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo: prejeti sveto rešnje telo
    ♦ 
    rel. (sveto) rešnje telo praznik na drugi četrtek po binkoštih



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek