rotíti -ím nedov. (ī í) 

  1. 1. nav. ekspr. zelo, vztrajno prositi: začel ga je rotiti, naj odide; rotil ga je za pomoč / pri najinem prijateljstvu te rotim, pusti ga / rotimo in prosimo vas, pomagajte nam
  2. 2. po ljudskem verovanju izgovarjati določene besede, delati določene kretnje, da se kaj hudega odvrne, da kaj izgubi moč: rotiti hudo uro
    ● 
    star. rotiti duhove klicati; zastar. rotiti sovražnike preklinjati, zmerjati

rotíti se 
  1. 1. knjiž. prisegati, zaklinjati se: vsi so se mu rotili, da bodo sodelovali / rotil se je, da o tem nič ne ve / rotil se je na svojo čast, da ne bo prej miroval, dokler ne bo krivec kaznovan / ubil ga bom, se je rotil
  2. 2. zastar. jeziti se, hudovati se: rotil se je na gospodarja, nad gospodarjem

rotèč -éča -e: roteč opozarjati koga; roteče besede; roteče ljubezensko pismo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek