• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

rúkniti -em dov. (ú ȗ) 

  1. 1. nižje pog. suniti: rukniti koga s komolcem / ruknil je (v) parkirani avto zadel
  2. 2. pog., ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): ruknil je kozarček slivovke / že zjutraj ga rad rukne



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek