rúšenje -a (ū) glagolnik od rušiti: rušenje poškodovanih hiš, naselja; prepovedati rušenje stanovanjskih zgradb / rušenje notranjega ravnotežja / rušenje načel enotnosti
 
publ. rušenje rekordov preseganje; publ. opozoriti na nevarnost rušenja zidu porušitve, zrušitve
 
mont. odkopavati premog z rušenjem tako, da se z odstranitvijo podpor povzroči zrušitev, udrtje stropa v jami



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek