rúta-e ž (ú) 

  1. 1. žensko pokrivalo, navadno kvadratne oblike: dati ruto na glavo; njena mati nosi ruto; potegniti si ruto na oči; zavezati ruto na tilniku, pod brado; zavezati komu oči z ruto; pisana, velika ruta; svilena ruta; ogel rute; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo // naglavna ruta // kar je temu podobno: razgrnil je ruto in naložil nanjo jabolka / zaviti se v ogrinjalno ruto; oporna ruta okoli vratu zavezana ruta za oporo poškodovane ali obolele roke; ovratna ruta; pionirska ruta rdeča ruta kot znak članstva v Zvezi pionirjev; taborniška ruta
  2. 2. star. robec: potegniti ruto iz žepa / žepna ruta
    ● 
    star. povezati obleko v ruto v culo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek