sád -ú m, prvi pomen stil. sád -a (ȃ) 

  1. 1. užitni del rastline, ki sestoji iz semena in osemenja: sadovi se debelijo, odpadajo, zorijo; obirati, pobirati sadove; okusen, sočen, zrel sad / koščičasti, mesnati, pečkati sadovi / užitni sadovi / drevo prinaša, rodi sad / ekspr.: sad trte grozdje; sad zemlje pridelki
  2. 2. nav. ekspr., z rodilnikom rezultat, dosežek: to so sadovi njegovega dela, truda; sporazum je sad dolgotrajnih pogajanj; razprava je sad večletnega raziskovanja / strahovi so bili sad njene domišljije; sad spoznanja / neuspeh je sad njegove nedelavnosti posledica
    ● 
    ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; ekspr. sad njune ljubezni otrok; vznes. ljubila je sad svojega telesa svojega otroka; mesto je kot zrel sad padlo v roke partizanom zavzeli so ga brez truda, boja; prepovedani sad je najslajši človek najrajši dela, česar ne sme; drevo se po sadu spozna



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek