• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

samočíst -a -o prid. (ȋ ī) min. ki se dobi v naravi in je skoraj brez primesi; samoroden: samočisto zlato; samočisto žveplo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek