• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

samogóltnik -a [u̯t] m (ọ̑) star. lakomnež, pohlepnež: to je oderuh in samogoltnik
● star. samogoltnik se je gostil s piščancem požrešnež



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek