samohôten -tna -o prid. (ó ōknjiž. 

  1. 1. spontan: zaslišalo se je samohotno ploskanje; veselje je bilo samohotno / te besede so bile samohoten odziv njenega čustva
  2. 2. hotèn: samohotna osamljenost; samohotno vplivanje na potek dejanja
  3. 3. svojevoljen, samovoljen: samohoten poveljnik / to je bila v marsičem samohotna praksa
    ● 
    knjiž., redko samohotna pomoč v nesreči prostovoljna; knjiž. prepustiti mošt samohotnemu vrenju naravnemu vrenju

samohôtno prisl.: samohotno so si lastili te pravice; poklical jo je samohotno, brez premišljevanja
 
knjiž. priprava samohotno uravnava višino temperature avtomatično



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek