samolásten -tna -o prid. (ā) 

  1. 1. knjiž. poseben, individualen: vsako obdobje literature ima samolastno strukturo / to je naredil na svoj samolastni način
  2. 2. zastar. svojevoljen, samovoljen: samolastna zapustitev delovnega mesta; samolastno poseganje v zasebno življenje / njegovi samolastni ukrepi // samodržen: samolastni vladarji / samolastna država
    ● 
    zastar. zavedal se je, da je samolasten gospodar samostojen, neodvisen
    ♦ 
    bot. samolastna oprašitev oprašitev s pelodom istega cveta

samolástno prisl.: samolastno so odšli domov; samolastno se vseliti; sam.: koliko je v teh pesnikih samolastnega



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek