samomorílski -a -o [u̯studilsprid. (ȋ) nanašajoč se na samomorilce ali samomor: samomorilske skupine mladih ljudi / samomorilske misli; samomorilsko nagnjenje
 
ekspr. to je samomorilska hitrost zelo nevarna

samomorílsko prisl.: bil je obupan in samomorilsko razpoložen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek