• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

samopáš in samopàš prisl. (ȃ; ȁ) star. oblastno, samovoljno: samopaš ravnati s kom
● star. niso ga pustili iti samopaš brez družbe, samega; star. samopaš razgrajati po vasi objestno, predrzno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek