Tipkovnice
samôtnik -a m (ȏ) knjiž. osamljen človek, samotar: zagrenjen samotnik; živi skoraj kot puščavnik in samotnik
Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji
Komentiraj slovarski sestavek
Obvestilo o uporabi piškotkov
Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov.
Več o piškotkih
Dostopnost
Dostopnost