• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

samotrétji -a -e prid. (ẹ́) zastar. ki je z dvema drugima, v troje: večinoma je bil samotretji / samotretja ježa



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek