sédem sêdmih štev. (ẹ́ é) 

  1. 1. izraža število sedem [7]
    1. a) v samostalniški rabi: štiri in tri je sedem; sedmim je napisal nalogo / ura je sedem; dobimo se ob pol sedmih; koncert se začne ob sedmih (zvečer) 19h
    2. b) v prilastkovi rabi: pri njih je sedem otrok; deček sedmih let / Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta; tudi neskl.: v zadnjih sedem tednih je zelo shujšala; s sedem tisoč dinarji si tega ne bo mogel kupiti // neskl. izraža številko sedem: leži na oddelku sedem v splošni bolnici; avtobusna proga sedem; zmagali so s sedem proti tri
  2. 2. ekspr. izraža nedoločeno, večjo količino: gostija je trajala sedem dni in noči; sedem dolgih let jo je čakal
    ● 
    šalj. že sedem hrvaških, laških let te nisem videl zelo dolgo; ekspr. sedem modrih grški misleci in državniki v dobi pred Sokratom; ekspr. to je zanj knjiga s sedmimi pečati nedoumljiva stvar; velika skrivnost; ekspr. prebili smo sedem suhih let čas revščine, pomanjkanja; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek