sekálec -lca [u̯ctudilc(ȃ) 

  1. 1. kdor kaj seka: postal je sekalec drv; sekalec kamna, kovin
  2. 2. dletast zob v sprednjem delu čeljusti za sekanje, trganje hrane: izpuliti sekalec; podočnika in sekalci / podaljšani sekalci pri glodavcih
     
    anat. vsak od štirih sprednjih zob v eni čeljusti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek