sèn snà m, mn. tudi snóvi (ə̏ ȁknjiž. 

  1. 1. spanje, spanec: sen ga je okrepil; prebuditi se iz globokega sna; ekspr. pogrezniti se, potoniti v sen zaspati; rahel, trden sen; sen brez sanj; noči brez sna / govoriti v snu
  2. 2. mn. kar se kot podobe, predstave pojavlja v spanju, zlasti manj trdnem; sanje: imeti lepe sne; spanje brez snov / verjeti v sne
  3. 3. kar si kdo predstavlja, želi in navadno ni osnovano na resničnosti; sanja: njegov sen se ni uresničil; varljiv sen / uresničiti svoj življenjski sen; stoletni sen naroda
    ● 
    knjiž. sen mu lega na oči postaja zaspan; vznes. spati večni sen biti mrtev



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek