sénčnica -e ž (ẹ̑) manjša, navadno lesena, delno odprta stavba na vrtu: sedeti v senčnici; senčnica, prerasla z bršljanom
♦ 
bot. dvolistna senčnica gozdna rastlina z dvema srčastima listoma in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Maianthemum bifolium



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek