sésti sédem dov., stil. sèl séla; nam. sést in sèst (ẹ́ ẹ̑) 

  1. 1. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: sedel je, da bi si odpočil; nima kam sesti; sesti na stol, v naslanjač; s težavo je sedel / otrok ji je sedel v naročje; sedel je poleg nje / sesti k mizi, za mizo; sesti v avtomobil / sesti v senco / kot vljudnostna fraza: izvolite sesti; šalj. sedite, da nam ne odnesete spanja / kot ukaz psu sedi // namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: metulj je sedel na cvet; ptice so sedle na drevo
  2. 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo: sedla je h klavirju; rad sede h knjigam rad bere, študira // ali boš šel z avtomobilom ali boš sedel na vlak se boš peljal z vlakom; včasih sede za pisalni stroj tipka
  3. 3. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: glava vijaka mora sesti; žarnico privijamo toliko časa, da sede v ležišče / slušalka je sedla na vilice
    ● 
    ekspr. sesti na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. končno so stvari sedle na svoje mesto so se uredile; slabš. sesti na posestvo, zemljo prilastiti si, polastiti se; ekspr. sesti na prestol zavladati; ekspr. sesti komu na tilnik, za vrat dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje; ekspr. taka stvar sede v spomin si jo zapomniš; ekspr. na mehko sesti pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda; publ. sesti za konferenčno mizo začeti reševati nerešena vprašanja s pogajanji, pogovori



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek