sijáj -a (ȃ) 

  1. 1. videz, ki ga daje površini odbijanje svetlobe: pohištvo ni izgubilo sijaja; moten sijaj; sijaj mineralov, svile, zlatnika / kovinski, svileni sijaj / sijaj njenih las, oči; pren., ekspr. zlati sijaj minulih dni
     
    les., tekst. medli, visoki sijaj; min. mastni sijaj
  2. 2. svetloba, sij: sijaj sonca, zvezd / stopiti v sijaj luči
  3. 3. ekspr. veliko razkošje, velika razkošnost: mami jo sijaj; biti vajen sijaja; blišč in sijaj dvora



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek