sijájen -jna -o prid., sijájnejši (ȃ) 

  1. 1. ki ima sijaj: sijajen emajl, lak; sijajna površina pohištva; sijajen in moten
  2. 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v zelo veliki meri: imeti sijajno frizuro, obleko; parada je bila sijajna / sijajna lega hiše / to so bili sijajni časi / dosegati sijajne uspehe velike, izredne; bil je sijajne volje zelo dobre // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: sijajen načrt; to je sijajna misel
  3. 3. ekspr. ki ima veliko dobrih, pozitivnih lastnosti: sijajen človek, tovariš / biti v sijajni družbi // ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: sijajen delavec / pisatelj je sijajen stilist

sijájno 
  1. 1. prislov od sijajen: sijajno so se zabavali; sijajno okrašena dvorana
  2. 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: sijajno bo, ko bomo spet skupaj / elipt. sijajno, da si prišel



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek