síten -tna -o prid. (í ȋ) 

  1. 1. ki z majhnimi, vztrajnimi zahtevami povzroča komu neprijetnosti, slabo voljo: ta človek je zelo siten; otrok je siten, ker je lačen in zaspan; ne bodite tako sitni; sitne ženske / siten kupec / to je rekel s sitnim glasom / kot psovka kar pojdi, sitnost sitna // ekspr. nadležen: sitne muhe; siten kot muha, obad, osa
  2. 2. ekspr., v povedni rabi ki z vztrajnimi prošnjami, zahtevami skuša priti do česa: siten moraš biti, pa dosežeš, kar želiš
  3. 3. star. neprijeten, zoprn: siten opravek; to je res zelo sitna stvar

sítno prisl.: sitno se držati / v povedni rabi: sitno je o tem govoriti; s smiselnim osebkom v dajalniku sitno mu je bilo, ko so ga vsi gledali



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek