skalíti-ím dov., skálil (ī í) 

  1. 1. narediti kaj kalno, motno: race skalijo vodo / ekspr. žalost ji je skalila oči; pren. strah mu je skalil razsodnost
  2. 2. nav. ekspr. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: neprijeten dogodek, skrb skali veselje; skaliti komu srečo, mirno življenje / slabo vreme jim ni skalilo dobre volje / nesporazumi skalijo prijateljstvo; medsebojni odnosi so se skalili / razgrajači so skalili (nočni) mir

skalíti se izgubiti bistrost, čistost: kis, vino, voda se skali / bolniku so se skalile oči

skaljèn -êna -o: skaljen studenec; njen mir je bil skaljen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek