skládati -am nedov. (ȃ) 

  1. 1. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: skladati deske, drva / skladati na kup; skladati v kopo, skladovnico / skladati stvari v kovček zlagati
  2. 2. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: skladati opere / skladatelj veliko sklada // star. ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: skladati pesmi, povesti / skladati verze

skládati se biti tak, da s čim drugim sestavlja
  1. a) urejeno, prijetno celoto: barve se lepo skladajo; ta hiša se ne sklada z okolico
  2. b) logično urejeno celoto: ta izjava se ne sklada z njegovimi prejšnjimi trditvami / prepis se sklada z izvirnikom se ujema
    ● 
    redko fant in dekle se skladata se ujemata, se razumeta; državna in narodnostna meja se ne skladata se prostorsko ne pokrivata, nista isti; zastar. sreča se sklada iz malenkosti sestoji; s sogovornikom se ne sklada se ne strinja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek