sklòn sklôna m (ȍ ó) lingv. oblika samostalniške ali pridevniške besede za posebne skladenjske vloge: samostalnik, pridevnik v prvem sklonu ednine / ujemati se v sklonu / odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnika
● zastar. strmi skloni gor strma pobočja; knjiž., redko cesta zavije pod primernim sklonom nagibom, naklonom
Dostopnost
Dostopnost