skóp -a -o stil. -ó in skòp skôpa -o prid. (ọ̑ ọ́; ȍ ó) 

  1. 1. ki nerad ali sploh ne daje, porablja, zlasti denar: skop človek; tako je skopa, da še sama sebi nič ne privošči; varčen in skop // ekspr., navadno v povedni rabi, navadno z orodnikom ki daje, porablja zelo malo tega, kar izraža dopolnilo: biti skop z denarjem, s plačilom; gospodar je bil skop z vinom / skop z odobravanjem; je skop s pohvalo redko koga, kaj pohvali // igralec je bil skop v gibih, njegova razburjenost se je kazala le v glasu
  2. 2. ekspr. po količini, kakovosti komaj zadosten, zadovoljiv: poslali so jim le nekaj skopih podatkov; te informacije so preveč skope; poročilo je kratko in skopo / ob tako skopih letinah so se težko preživljali / sobo je razsvetljevala skopa svetloba slaba, medla // ki se pojavlja v zelo majhni meri: odzdravil mu je le s skopim nasmeškom / hoteli so jim kratiti še tiste skope pravice, ki so si jih priborili redke // z izrazom količine ki ne dosega točne mere; slab: dobil je samo skopo polovico premoženja; privoščili so si le skopo urico oddiha
    ● 
    ekspr. v nekaj skopih besedah, stavkih mu je sporočila svojo odločitev kratkih; ekspr. bil je še bolj skopih besed kot navadno še bolj redkobeseden; ekspr. skopa kraška zemlja nerodovitna; ekspr. biti skop v besedah, v govorjenju, z besedami redkobeseden

skópo in skôpo in skopó prisl.: skopo se nasmehniti, odgovoriti, poročati; skopo odmerjen čas, prostor; skopo osvetljena ulica



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek