skovík -a (ȋ) 

  1. 1. posamezen glas pri skovikanju: slišati je bilo le skovike čukov
  2. 2. redko skovikanje: ob skoviku ga je spreletel srh
  3. 3. nar. sova, ki skovika: v gozdu se je oglasil skovik; čuk, lesna sova in drugi skoviki
     
    zool. mali skovik najmanjša evropska sova s širokim progastim repom, Glaucidium passerinum; veliki skovik majhna sova s pernatimi uhlji, Otus scops



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek