• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

skovíkati -am nedov. (ī) oglašati se z glasom skovik: v gozdu skovika čuk; hukati in skovikati
● sova je več večerov skovikala njegovo smrt po ljudskem verovanju s skovikanjem naznanjala

skovikajóč -a -e: skovikajoč glas, smeh



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek