skrájnik -a (ȃknjiž. 

  1. 1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo; krajnik: hrastovi skrajniki
  2. 2. kdor je krajni, zadnji v vrsti: skrajnik je stopil malo naprej // skrajni, zadnji del česa: Lubnik je skrajnik Julijskih Alp



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek