skúšati -am tudi izkúšati -am nedov. (ú) 

  1. 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka
    1. a) za uresničitev dejanja: skušati koga dvigniti, vreči na tla; skušati odpreti vrata / skušali so zbežati; skušal se mu je izmakniti, izviti / skušati doseči soglasje; skušati koga pomiriti, pregovoriti; skušati popraviti napako; skušal je prikriti nezadovoljstvo; skušati razumeti
    2. b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: skušal je gibati s prsti, hoditi, vstati
  2. 2. nav. ekspr. namenoma povzročati, da kdo stori, izjavi zlasti kaj takega, kar mu škodi: vedel sem, da me skušajo, zato sem mirno odgovoril; skušati prijatelja / zakaj skušaš mojo potrpežljivost
     
    rel. hudič ga skuša // prizadevati si ugotoviti mnenje, ravnanje koga: gestapovci so ga že večkrat skušali, pa se ni izdal / ne skušaj me preveč ne izzivaj me, ne draži
  3. 3. star. doživljati, čutiti: skušati ljubezen, žalost; zdaj vem in skušam, kakšni so ljudje; v življenju je marsikaj skušal
    ● 
    star. ne skušaj boga ne izpostavljaj se nevarnosti; star. prijatelja skušaš v nesreči spoznaš; star. potipal je plot, kakor bi skušal, če ni preperel poskušal, preizkušal

skúšati se tudi izkúšati se star. ugotavljati, kdo je močnejši: fantje so se radi skušali; kdo bi se skušal z njim / skušala sta se v metanju // tekmovati, kosati se: učenci se med seboj skušajo; skušali so se, kdo bo hitrejši; skušati se s kom pri košnji, v delu / letošnje vino se ne more skušati z lanskim

skušáje tudi izkušáje: hitel je, skušaje dohiteti tovariše

skušajóč tudi izkušajóč -a -e: premišljeval je, skušajoč se spomniti nekaterih podrobnosti

skúšan tudi izkúšan -a -o: skušan človek



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek