slabéti -ím nedov. (ẹ́ í) 

  1. 1. postajati slab, onemogel: živali so slabele od lakote; zaradi bolezni je vidno slabela
  2. 2. izgubljati popolnost svojih značilnosti: sunki vetra slabijo; luč je trepetaje slabela // nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: pri dolgem ležanju mišice slabijo; spomin slabi
  3. 3. nar., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti neprijeten občutek kot pri slabosti, zlasti v želodcu: po obilni večerji mu je slabelo

slabèč -éča -e: jetniki so čakali smrti, slabeč od ure do ure



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek