slepôta -e ž (ó) lastnost, stanje slepega: delna, popolna slepota; prirojena slepota; povzročitelj, vzrok slepote / takrat se ga je že lotevala slepota / ekspr. zaradi svoje slepote je bil marsikdaj zelo krivičen / ekspr. izrabili so njihovo politično slepoto
 
kurja slepota zmanjšana sposobnost za videnje v mraku
 
med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; snežna slepota kratkotrajna oslepitev zaradi močnega bleščanja; vet. mesečna slepota očesna bolezen kopitarjev z vnetnimi spremembami v notranjosti zrkla



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek