slúžnost -i ž (ú) 

  1. 1. jur. pravica do delnega omejevanja lastnika pri razpolaganju s svojo lastnino ali do delne uporabe tuje lastnine: pridobiti služnost / osebna služnost pravica do uživanja, rabe tuje stvari in stanovanja; vodna služnost pravica zajemanja vode na tujem zemljišču; služnost poti pravica prehoda čez tuje zemljišče
  2. 2. knjiž. podrejenost, odvisnost: upreti se služnosti čemurkoli / prizadevanja, da bi ne bila nobena družbena skupina v služnosti v podrejenem položaju



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek