smérnik -a (ẹ̑) 

  1. 1. plastičen količek s svetlobnimi odbojniki za označevanje cestnega roba: postaviti smernik / avtomobil je zaneslo v obcestni smernik
  2. 2. redko tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj; kažipot: postaviti smernik
  3. 3. avt. smerokaz, smerni kazalec: vključiti smernik
    ● 
    knjiž., ekspr. dolgo je bil njihov smernik svetovalec, vodnik
    ♦ 
    grad. opečni zidak, podolžno položen v zid



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek