sôba -e ž (ó) prostor, namenjen zlasti za bivanje, zadrževanje ljudi

  1. a) kot del stanovanja ali stanovanje: stanovanje obsega dve sobi, kuhinjo, predsobo, kopalnico in shrambo; oddati sobo v najem; opremiti, prezračiti sobo; iti iz sobe; podstrešna, vogalna soba; svetla, visoka soba; soba z oknom na dvorišče; soba in kabinet / pobeliti, pomesti, zakleniti sobo / ekspr. vsa soba se je zasmejala vsi ljudje v sobi // delovna, otroška soba; dnevna soba prostor, kjer se ljudje podnevi zadržujejo; lovska soba okrašena z lovskimi trofejami; soba za goste
  2. b) kot del hiše, stavbe sploh: muzej ima dvajset sob; v tej sobi je skladišče; računovodstvo je v sobi na koncu hodnika; soba št. 213 / bolniška, gostilniška soba; dežurna soba za tistega, ki je dežuren; rezervirati v hotelu enoposteljno sobo s kopalnico; hotelska soba; klubska soba družabni prostor, navadno v javni zgradbi; pevska, sejna soba; več let je živel v samski sobi; posebna soba nekdaj navadno manjša gostilniška soba, namenjena za družbeno, družabno višje stoječe goste; spominska soba z razstavljenimi predmeti dokumenti v spomin na določeno osebo, dogodek
     
    med. izolirna soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo; soba za intenzivno nego; rad. gluha soba s posebno oblogo opremljena soba, da v njej ni odmeva; tur. zasebna turistična soba // pohištvo za tak prostor: pripeljati sobo / sestavljati dnevno, otroško sobo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek