sónčnica -e ž (ọ̑) visoka kulturna rastlina z velikim, okroglim, rumeno rjavim socvetjem, ki se goji zlasti za pridobivanje olja: pleti, sejati sončnice; glave sončnic; semena sončnic; spravilo sončnic; obrača se proti soncu kot sončnica / luščiti sončnice semena sončnic
 
agr. gomoljasta sončnica krmna rastlina z užitnimi, krompirju podobnimi gomolji; topinambur; vrtn. okrasna sončnica; zool. sončnice enocelične živali z okroglo celico in panožicami v obliki žarkov, Heliozoa



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek