soóčati -am nedov. (ọ́) 

  1. 1. delati, povzročati, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: večkrat so jo soočali z drugimi jetniki, vendar ni hotela nikogar prepoznati; soočati se s kom
  2. 2. publ. primerjati, konfrontirati: mogoče je ustvarjalno soočati tudi zelo različna stališča
    ● 
    publ. članek nas sooča z nenavadnimi spoznanji seznanja; publ. tu se soočajo različni interesi se pojavljajo, kažejo

soóčati se publ., v zvezi s s, z izraža, da je kdo deležen zlasti česa neprijetnega: sodobna družba se sooča z drugačnimi socialnimi problemi; ta veja gospodarstva se sooča z novimi težavami



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek