soródnik -a (ọ̑) človek v razmerju do človeka, iz katerega izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: obiskal jih je sorodnik; biti sorodnik koga, star. komu; pomagati sorodniku; sorodnik po materini, očetovi strani / bližnji, daljni, najožji sorodniki; krvni sorodnik
 
jur. krvni sorodnik ali sorodnik po posvojitvi; sorodnik v ravni, stranski črti // bitje ali vrsta bitij v razmerju do bitja, iz katerega izhaja, ali glede na skupnega prednika: tudi orangutan in gibon sta človekova sorodnika; morski zvezdi je najbližji sorodnik morski ježek; izumrli sorodnik medveda / tudi Germani in Romani so jezikovni sorodniki Slovanov / paprika je sorodnik paradižniku in tudi tobaku // ekspr. kar je v razmerju do česa drugega z določenimi enakimi, podobnimi lastnostmi: železo in njegovi sorodniki; ta strup proti sadnim škodljivcem ima več kemičnih sorodnikov



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek