• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

sosében tudi sóseben -bna -o prid. (ẹ̑; ọ̑) zastar. poseben, izreden: nakloniti komu sosebno milost

sosébno tudi sósebno prisl. izraža visoko stopnjo, mero

  1. a) dejanja, stanja sploh; posebno: komu kaj sosebno priporočati
  2. b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: hvalili so ga vsi, sosebno pa stari ljudje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek