sosédnji -a -e prid. (ẹ̑) 

  1. 1. ki je najbližje česa v kaki smeri: stopiti v sosednji prostor; sosednji vrh; sosednje omizje // ki živi, prebiva blizu koga: sosednji gospodar; sosednja plemena / bolezen se je razširila tudi na vsa sosednja drevesa bližnja
  2. 2. ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo: imeti dobre odnose s sosednjimi državami, občinami



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek