soséščina -e ž (ẹ̑) 

  1. 1. dejstvo, da je kdo sosed: njena soseščina mu je bila zelo prijetna / ekspr. soseščina tega planeta bi za zemljo pomenila katastrofo
  2. 2. najbližji del naselja, najbližji kraji: najti si prijatelja v soseščini; opravljala ga je po vsej soseščini; otroci iz soseščine / urediti soseščino stavbe okolico; blagovnica stoji v soseščini avtobusne postaje zraven, blizu nje; nasad v soseščini gozda
  3. 3. ekspr. sosedje: na praznovanje je povabil vso soseščino; imeti nevarno, tatinsko soseščino / izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini sosednjim glasovom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek