spánje -a (á) 

  1. 1. stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: spanje ga je okrepilo; zbudili so ga iz globokega, ekspr. sladkega spanja; ekspr. pogrezniti se, potoniti, utoniti v spanje zaspati; nemirno, rahlo, trdno spanje; nočno, popoldansko spanje; spanje brez sanj; noči brez spanja; prostor za spanje; potreba po spanju; meja med budnostjo in spanjem / govoriti, jokati v spanju / imeti dobro, mirno, slabo spanje / hipnotično spanje / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren. gozd se je prebudil iz spanja
     
    ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. čas je, da se zbudite iz spanja da nehate biti nedejavni, nedelavni; knjiž., ekspr. spati nevzdramno, smrtno, večno spanje biti mrtev; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati
     
    med. letargično spanje
  2. 2. zool., v zvezi zimsko spanje dolgotrajno spanju podobno stanje nekaterih toplokrvnih živali pozimi, v katerem je presnavljanje zelo zmanjšano: zimsko spanje medveda, polha / spati zimsko spanje; pren. narava se je že zbudila iz zimskega spanja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek