spésniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) nar. vzeti, ukrasti: fant mu je spesnil denar; spesniti zavojček s police
● 
nar. večkrat spesne kako robato nehote reče, pove

spésniti se 

  1. 1. izmuzniti se, izmakniti se: snop se je spesnil z voza / sreča se mu je spesnila iz rok
  2. 2. brezoseb. zdrsniti, spodrsniti: na mokri skali se mu je spesnilo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek